Tkomalpočez

*Branja*

Objavil/a nish 26.11.2013 pod arsenal, branja

Rada berem.
Potiho. Za mizo, na busu, na vlaku, v banji. Kjerkoli.
Naglas berem pesmi. Rada slišim svoj glas.

Slovenski jezik je težak za učenje, pravijo.
Poslušati ga je pa lepo. Pravijo.

Tarok,Carlsberg, kocke, smeh….
“Daj nekaj po slovensko!”
“Pesem?”
“Ja, daj zateži!”
Smeh…
“A da vam kaj zapojem?”
“Neeeeeeeeeeeee!”
Smeh….
“Čisto malo, no.”

Tale je na repertoarju zadnje čase…

Kadar si tu
izgubijo temne sence vso moč
kadar te ni
ugasnejo luči
Ko si spet tu
se mi od sreče svet zavrti
in ples metuljev se mi zazdi
najin ples.


Dost nakladanja. Tole sem jim prebrala. Všeč mi je že dolgo. Pojma nimam zakaj. Mogoče zato, ker imam rada gradove, trdnjave, razvaline nekih davnih časov.
Zgleda zatežena, mračna. Meni je pa ljuba. Polna vsega. Lepo je grdo. In obratno. Neobičajne besedne zveze. Ki si jih z lahkoto predstavljam
Kadar jo berem, se spomnim Zlatka Zakladka. Pa Sv. Trojice, kjer počiva tale naš pesnik.
Lepi kraji so to. Prijazni ljudje.
In čudovit večerni pogled na Ljubljano.
Mah, kaj bi razlagala.

Dane Zajc
Gotska okna

Ne govori mi.
Miruj s svojim preklanim jezikom.

Ne glej me.
Ne maram tvojih oči.
Druge oči gledajo vame.
Mirne kot razbita gotska okna.

Sonce je streljalo vanje.
Objestno sonce.
S tisočerimi puščicami
jih je prestrelilo.

Zvezde so jih prebadale
v dolgih gluhih nočeh
s tenkimi rapirji.
Ostre svetle konice so zaplesale
pred velikimi nepremičnimi očmi.
Obraz lune se je odprl:
kakor razsvetljena votlina
so zazijala njena usta,
polna debelih kamnov krohota.

In umirale so svetnice
z dolgimi prosojnimi obrazi.
Povesile so se prestreljene peruti
belih angelov.

In zapirale so se ozke bedeče oči sveta.
Svetla hladna smrt
na konicah zvezdnih žarkov.
Pijanski zasmeh lune
se je prekopicnil v praznini.

Ne glej me.
Druge oči strmijo vame.
Ozke. Prazne. Mrtve.
Žalostne.

2

Zvečer zažarijo rubini
na tvojih prsih, Magdalena.
Dva rdeča rubina pod sivo tančico.
V mraku katedrale.
V belem dimu ugasnjenih sveč.
Odvrzi tančico.

Odvrzi jo: suhi šelest greha
v vonju molitev.
S suhim tleskom bojo padle zvezde
s tvoje glave.
V svetlem curku se bojo potočile zvezde
iz tvojih oči v moja odprta usta.
Rubini tvojega telesa
bojo padali v moje naročje.
Mesec bo lizal tvoje boke
z rdečim jezikom strasti.

Odvrzi tančico, Magdalena.
Jutri boš stala v pršeči svetlobi sonca
naga. Ponižana.
Moja.

3

Bele roke na nebu.
Bele noge na kamnu.
Bele svetnice v visokih oknih.
Svetnice v rdeči luči.
Telo, zavito v rdeči pajčolan.

Jaz sem marmornati angel.
Angel brez vere.
Bele noge.
Bele roke.
Telo, zavito v sivo platno.
Angel, ki ljubi svetnice.

Svetnice se slačijo v oknih.
Sonce gleda skoz njihove hrbte.
Rumeno. Rdeče.
Počasi se slačijo svetnice.
Njihova telesa spuhtevajo v dim.
Ostanejo le roke.
Ostanejo le noge.
Znamenje na modrem nebu.
Samota na belem kamnu.
Črni križ, ki razpada.
V starih očeh katedrale.

——————————
Danes nismo brali.
Brez glasu.
Razlog: 2-0
London – spet in znova – Arsenal.

  • Share/Bookmark
 

Komentarji

Ni odziva na “*Branja*”

Komentirajte




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !